Sinhroniciteta

Je avzročni princip povezanosti med dogodki, na podlagi katerega lahko razlagamo delovanje astrologije in drugih ved, ki temeljijo na tem nevzročno posledičnem principu vzročnosti.

Vzročnost razumemo kot princip, po katerem lahko razložimo pojave oz. delovanje; torej nekaj naredimo, da bi dosegli neko spremembo. Vzročno posledični princip dobro poznamo, saj je osnova znanosti in se ga sistematično učimo že od začetka osnovne šole, ponotranjimo pa ga tudi s socializacijo. Pojasnjuje, kako neko delovanje povzroči točno določeno posledico. Recimo; vržemo žogo v zid in ta se bo od tam odbila. Glede na fizikalne značilnosti žoge in zidu in silo, s katero smo delovali na žogo, oz. moč, s katero je ta zadela zid, lahko izračunamo celo, kako daleč se bo odbila.

Tudi sinhroniciteta je nekakšen vzročni princip, saj gre za povezanost dveh dogodkov. Vendar pa tukaj ne moremo govoriti o vzročno posledični vzročnosti, saj orodja, ki jih uporabljamo, delujejo drugače.

Orodje sinhronicitete so namreč simboli oz. arhetipi ki nimajo enoznačnega pomena (kot recimo znaki), pač pa vsebujejo množico pomenov, ki jih lahko natančneje razberemo glede na kontekst. S tem pa še nismo opisali vsega zapleta s simboli in sinhroniciteto. Upoštevati je treba tudi stanje zavesti tistega, ki razbira oz. interpretira pomen v skladu z okoliščinami in zavestjo tistega, ki ga ta zadeva.

Princip sinhronicitete je temelj za razumevanje vseh ved, ki se ukvarjajo s človekovo zavestjo. Zaradi njegove subjektivnosti je v na statistični resnici temelječi znanosti, kot jo večinsko pojmujemo, neuporaben.

Po drugi strani pa vede, ki se ukvarjajo s človekovo zavestjo ne morejo brez njega, saj je vzročno posledična logika, na katero se morajo omejiti, da bi zadovoljile zahtevam znanosti, zanje nezadostna, pogosto celo neustrezna.

Seveda ni naključje, da je princip sinhronicitete opazil psihiater in psihoanalitik, ki ni mogel biti drugače kot znanstveno izobražen, da se je lahko ukvarjal s svojim poklicem, a je pri svojem delu opazil, da na spreminjanje človeške zavesti ne more vplivati le z delovanjem po vzročno posledičnem principu, pač pa se spremembe človeške duševnosti, s katero se je prvenstveno ukvarjal, dogajajo po neki drugi logiki.

Carl Gustav Jung jo je dolga leta testiral in o njej molčal, saj je ni zmogel dovolj dobro dojeti in razložiti. Da bi jo bolje razumel, se je zatekel v preučevanje astrologije in drugih ezoteričnih ved, kar je bilo v 30-tih letih 20. stoletja za znanstvenika precej nerodno. Carl Gustav Jung je tekst o principu sinhronicitete prvič objavil šele leta 1950 in v uvodu pojasnil svojo zadrego s pomanjkanjem poguma v odnosu do znanstvene skupnosti po eni strani in z nezadostnostjo znanstvene izobrazbe po drugi strani. Poudaril je, da v tekstu sploh nima ambicije do konca razložiti tega zapletenega pojava, pač pa želi le začeti razpravo o njem.

Carl Gustav Jung je bil dobro seznanjen tudi z odkritji sodobne fizike (teorija relativnosti), ki so bistveno spremenila znanstveni pogled na svet. Ugotovil je, da ima vzročno posledično načelo le omejeno veljavnost, saj ima zveza med vzrokom in posledico le statistično veljavnost, zato je njegova veljavnosti pri pojasnjevanju naravnih dogajanj omejena.

Z vzročno posledično logiko torej ne moremo opisati vsega, saj so mnogi dogodki med seboj povezani prek drugačnega principa, kot je vzročno posledični. Zaradi tega mora obstajati še neki drugi princip za pojasnjevanje teh pojavov.

Poudaril je tudi, da povezav med pojavi, ki niso vzročno posledično povezani, v glavnem ne opazimo, ker si jih ne moremo zamisliti, kar še ne pomeni, da ne obstajajo. Njihov obstoj ali vsaj možnost obstoja logično sledi iz predpostavke o statistični resnici.

Tako imenovani znanstveni pogled na svet (naravoslovno znanstveni pogled) se ukvarja s ponovljivimi pojavi, izpušča pa edinstvene pojave, ki jih statistika ne more zaobjeti. Z edinstvenimi pojavi je recimo dobro seznanjena biologija, ki potrebuje samo en primerek edinstvenega organizma, za katerega ne glede na njegovo neverjetnost oz. čudežnost lahko dokaže njegov obstoj že z obstojem edinstvenega primerka samim.

O njem lahko pričajo mnogi opazovalci, in čeprav je neponovljiv, velja njihovo pričevanje za resnično. Ko se ukvarjamo z minljivimi pojavi, ki za seboj ne puščajo oprijemljivih stvari, pač pa le sledi v mislih in zavesti ljudi, pa imamo problem. Tudi več prič takega minljivega pojava namreč ni dovolj, da bi nas prepričale v sklepanje, da lahko tak pojav najdemo še kje drugje, zato je pojav empirično neobstoječ. Da bi ga vzeli resno, mora biti pojav vsaj toliko empirično pogost, da je statistično gledano izven meja naključja.

Seveda pa z odsotnostjo dovoljšnje pogostosti nismo dokazali, da pojav ne obstaja. Zdravniki so po njegovem mnenju dobro seznanjeni z nizi nevzročnih dogodkov, pri katerih je vzročno posledična zveza nezamisljiva (a se pojavljajo skupaj oz. v nizih). Pojavi, ki se pojavljajo v nizih, pa nimajo skupnega vzroka, pač pa vsak svojega.

Jung v svoji razlagi spomni na Shopenhauerjevo razpravo O očitnem načrtu v usodi posameznika, v kateri razpravlja o vzročno posledičnih dogodkih, ki jih ilustrira kot točke na zemeljskih poldnevnikih in o vzporednikih, ki točke na poldnevnikih istočasno povezujejo v avzročnem smislu. Tako je vse dogodke v življenju človeka razvrstil v dve v osnovni različni vrsti povezanosti; prva je objektivna vzročno posledična povezanost, druga povezanost pa obstaja le v odnosu na posameznika, ki te dogodke doživlja, in je prav tako subjektivna kot njegove sanje.

Shopenhauer pravi, da koncept istočasno obstoječe zveze, tako da je vsak dogodek hkrati členek dveh različnih verig, nakazuje na to, da usoda nekega posameznika sovpada z usodo drugega, čeprav je vsak junak svoje drame, in nevede igra vlogo tudi v drugi drami, presega naše sposobnosti razumevanja, zato lahko to dojemamo le na temelju najbolj čudežne predhodno vzpostavljene skladnosti. Vsebina »velikega sna človeštva« je samo ena – »transcendentalna volja prima causa«, iz katere žarijo vse vzročne verige kot linije poldnevnikov iz polov in zaradi vzporednikov, ki jih povezujejo, so ti drug z drugim v smiselni zvezi istodobnosti (Jung pravi, da je princip smiselne istodobnosti zato poimenoval z izrazom sinhroniciteta).

Treba je dodati, da je Shopenhauer verjel v determiniranost naravnega dogajanja in ob tem v prvi vzrok. Jung poudari, da za obstoj prvega vzroka seveda ni nobenega dokaza. Naravni zakon je neizpodbiten samo v statističnem smislu in to pušča odprta vrata indeterminizmu. Rednega pojavljanja opisanih dveh vrst zvez, pri katerih je ista stvar subjekt in objekt hkrati, ne moremo dokazati niti s filozofskim sklepanjem niti z izkustvom.

Jung pa Shopenhauerju priznava, da je zelo jasnovidno poskušal pojave, ki se ne ujemajo z vzročno posledično logiko (ki je bila v njegovem času alfa in omega), vpeti v svoj deterministični pogled na svet. C. G. Jung je v eseju Duh psihologije sinhroniciteto definiral kot psihično pogojeno relativnost prostora in časa. Do sinhronicitete pogosto pride (oz. jo zaznamo) v povezavi z arhetipi (simboli), ki so kot vzorci vedênja odgovorni za organizacijo nezavednih psihičnih procesov.

V delu Naturerklärung und Psyche C. G. Jung sinhroniciteto definira kot istodobnost določenega psihičnega stanja z enim ali več zunanjih dogodkov, ki se pojavljajo kot smiselne vzporednice trenutnega subjektivnega stanja in v določenih primerih je tudi obratno (torej se trenutno subjektivno stanje pojavi kot smiselna vzporednica z enim ali več zunanjih dogodkov op. a.).

Sinhroniciteto razmeji od sinhronosti, tako da poudari, da gre pri sinhronosti za smiselno nepovezano sočasnost, pri sinhroniciteti pa gre za istodobnost dveh ali več smiselno, ne pa vzročno posledično, povezanih pojavov, ki imata podoben ali enak pomen. Jung navede veliko primerov sinhronicitete iz svojega življenja in prakse, pa tudi iz raznih psiholoških poskusov izvenčutnih sposobnosti. Najbolj znana sta najbrž njegova primera niza dogodkov ob preučevanju simbola ribe in dogodek s skarabejem v povezavi z eno izmed pacientk.

Astrologija je veda, ki temelji na sinhroniciteti, saj astrolog na podlagi poznavanja simbolov in astroloških tehnik namensko razbira nize nevzročno posledično, pač pa smiselno povezanih pojavov v življenju in psihi klienta, ki imajo podobno notranjo logiko.

Kot nize lahko razbiramo tudi cikle gibanja planetov in njihovih spreminjajočih se medsebojnih odnosov oz. v astrološkem jeziku – aspektov, središčnih točk, harmonikov itd. Astrolog v svoji praksi ne more mimo opažanj, da simboli ali skupine simbolov privlačijo dogodke, ki premorejo podobno notranjo logiko oz. značilnosti. Te lahko opaža in tolmači v fizični, psihološki in mentalni dimenziji posameznika kot tudi na mundani ravni (60 – letni cikli in podcikli gibanja Jupitra in Saturna so recimo v sinhroniciteti – torej nevzročno posledično povezani – z borznimi cikli ipd.).

Tako kot lahko razbiramo povezanost med simboli, osebnostjo in življenjem posameznika, tako lahko tudi »pripravimo priložnosti« za udejanjenje pojavov, povezav itd. v skladu z notranjo logiko simbola glede na dovzetnost posameznika, ki jo razberemo iz njegove natalne karte. To se dogaja pri uporabi principov elektivne astrologije, astrologije lokalnega prostora in relociranega solarnega povratka, pa tudi pri uporabi astrologije v terapevtske namene (astrohealing, delo z živalskimi duhovnimi vodniki na podlagi natalne karte, evolutivna astrologija, psihološka astrologija).

Zelo verjetno so elementi sinhronicitete pomembni tudi v starodavnih zdravilskih sistemih, kot je ajurveda in najbrž tudi pri homeopatiji.

Carl Gustav Jung je veliko eksperimentiral s sinhroniciteto in poleg drugih poskusov je naredil tudi astrološki poskus.

Zbral je horoskope 180-tih poročenih parov (360 natalnih kart – kar občudovanja vredno število za 30-ta oz. 40-ta leta prejšnjega stoletja – in preveril ali lahko govorimo o sinhroniciteti glede na astrološke predpostavke v natalnih kartah parov, ki nakazujejo možnost poroke. Tako je soočil dve dejstvi; poročenost para in medsebojno razporeditev elementov njunih natalnih kart, ki nikakor ne moreta biti med seboj vzročno posledično povezani.

Kompleksnost astrologije ne dovoljuje, da bi poročenost para sovpadala samo z eno predpostavko oz. spremenljivko (astrološko konfiguracijo), in tega se je Jung dobro zavedal. Zanimalo ga je, ali so se pari poročili slučajno ali pa njihova izbira zakonskega partnerja sovpada z medsebojnim ujemanjem astroloških konfiguracij v osebnih horoskopih, da bi tako preučil empirično veljavnost astrologije. Ob tem Jung navrže, da bi zveza med astrološkim ujemanjem in poročenostjo lahko bila tudi vzročno posledična.

Preučil je 50 aspektov pri 180-tih poročenih parih, tako da je vsakega posameznika testiral v razmerju z vsakim od 179-tih oseb nasprotnega spola, da bi videl, ali obstaja astrološka verjetnost, da se bi posameznik poročil prav s svojim partnerjem, ki ga že ima.

Nadaljeval je s še večjo skupino, 400 parov oz. 800 oseb. Statistično analizo je objavil v knjigi Naturerklärung und Psyche. Dokazovanje s pomočjo statistike ne prinese rezultatov, kar opravičuje s tem, da s statistiko lahko razlagamo le povprečne dogodke, ne pa izjemnih, ki izpadejo iz povprečja. Zato statistična metoda ni ustrezna za preučevanje sinhronicitetnih pojavov. Smisel, ki je potreben za udejanjanje sinhronicitetnih pojavov, je znanstveno problematičen – nimamo namreč nobenega znanstvenega sredstva, s katerim bi lahko dokazali obstoj objektivnega smisla oz. smisla, ki ni le psihični proizvod. In če bi sinhroniciteto lahko dokazali z znanstvenim orodjem, bi najbrž bila vzročno posledične narave.

Jung opozarja, da ne smemo pozabiti, da zahodno racionalistično dojemanje sveta ni edino mogoče in ni vseobsegajoče, pač pa je pogosto predsodek in pristranskost, ki bi jo morda bilo treba odpraviti. Opozori na staro kitajsko civilizacijo in na to, da samo v astrologiji, alikimiji in v divinatornih tehnikah ni razlike med zahodnim in kitajskim dojemanjem.

Zato se je alkimija na Vzhodu in Zahodu razvijala vzporedno, sledila istim ciljem in podobnim idejam. Smisel poskuša razložiti s konceptom taa (tao), ki so ga prevajali kot smisel. Omeni tudi srednjeveško teorijo korespondenc, ki so jo razvili naravni filozofi.

V razpravi, ki jo pripisujejo Hipokratu, piše: »Obstaja skupni tok, skupno dihanje, vse stvari so vzajemne. Ves organizem in vsak njegov del delujejo skupaj za isti namen … vrhovno načelo se širi od najbolj oddaljenega dela in od najbolj oddaljenega dela se vrača k vrhovnemu načelu, nenavadni naravi, k obstoju in neobstoju.« Vsesplošno načelo obstaja tudi v najmanjši celici, ki zato ustreza celoti.

Makrokozmos – mikrokozmos

Ideja o sinhroniciteti med makrokozmosom in mikrokozmosom sega daleč nazaj.

C. G. Jung našteje nekaj filozofov, monistov, ki si svet predstavljajo kot monado, kar omogoča sklepanje, da je vse povezano z vsem. S Shopenhauerjem in Leibnitzem pridemo do boga kot središča vsega (vse se vrti okoli njega) – makrokozmos in po analogiji človeka, kot najmanjše enote, malega boga, ki se lahko postavi v središče vsega – mikrokozmos. Med njima obstaja odnos sinhronicitete. »Kakor zgoraj, tako spodaj,« je pa formula Hermesa Trismegistusa, ki najbrž predstavlja eno najstarejših sledi te filozofije.

S tega stališča je vzročno posledična logika, ki jo goji naravoslovna znanost, v skladu s človekovo podrejenostjo naravi in njegovo odvisnostjo od vzrokov.

Kot pravi C. G. Jung je zanimivo, da je človeško sliko sveta obvladovala misel, da je človek središče mikrokozmosa in ne da je odvisen od vzrokov ter podrejen naravi, še nekaj generacij pred njim. Temu lahko dodamo, da je potem, ko je izgubila primat (z razsvetljenstvom in razvojem moderne znanosti), še dolgo soobstajala.

Kolektivno nezavedno

Če naj mikrokozmos vsebuje vse »slike vsega ustvarjenega«, bi lahko temu rekli kolektivno nezavedno. Tukaj C. G. Jung misli na t.i. spiritus mundi, ligamentum animae et corporis, quinta essentia; pojme, ki so skupni Agrippu in alkimistom. To imenuje tudi »duša sveta«, ki med seboj veže in prepleta vse stvari, da bi lahko ustvarila eno telo sveta. Zato so stvari, v katerih je ta duh posebno močan, nagnjene k temu, da rojevajo »sebi podobne« oz. da izzivajo sovpadanja in smiselna ujemanja. To Agrippa podobno kot alkimisti oz. ezoteriki imenuje korespondence (to bi lahko prevedli kot smiselne ustreznice). Sem Jung prišteva tudi arhetipe.

Jung govori tudi o dveh načinih pridobivanja znanja:

  • na en način znanje pridobivamo od zunaj in ta pot je dolgotrajna,
  • po drugi strani pa iz notranjih uvidov, kar spet povezuje s kolektivnim nezavednim, kjer najdemo vse znanje, če le znamo priti do uvida.

Tukaj se naslanja na Johannesa Keplerja (1571 – 1630), ki meni, da človeška duša ne vsebuje le razuma, zaradi katerega se imamo človeška bitja za bolj razumna kot druga živa bitja, pač pa tudi še en drug prirojen razum, ki nam omogoča takojšnje dojemanje (uvid) brez dolgotrajnega učenja. Po Keplerju pri visoko noseči ženski, ki bo kmalu rodila, narava izbira trenutek rojstva glede na nebesno konstelacijo zvezd in planetov, ki ustreza genetski liniji matere (torej po principu sinhronicitete).

Leibnitz je nekoliko pozneje zagovarjal časovno usklajenost psihičnih in fizičnih dogodkov oz. pojavov oz. nekakšen psihofizičen paralelizem. Leibnitzeve monade, recimo, ne morejo neposredno delovati druga na drugo, ker nimajo okna skozi katero bi lahko kaj vstopilo ali izstopilo, pač pa so grajene tako, da so vedno v medsebojnem skladu, ne da bi vedele druga za drugo. Torej ni le človek mikrokozmos, ki v sebi zapira celoto, pač pa je tak mikrokozmos vsaka monada. Vsaka enostavna snov ima povezave, ki izražajo vse druge. To je imenoval »večno živo ogledalo vesolja«.

Jung spomni še na Schopenhauerjeve ideje o enotnosti prvega vzroka, ki izziva istočasnost in odnos dogodkov, ki med seboj niso vzročno posledično povezani, in na Leibnitza, ki predpostavlja popolno in vnaprej vzpostavljeno vzporednost dogajanja znotraj in zunaj monade – notranji dogodek se pojavi sočasno z zunanjim dogodkom. Vendar pa pojavi sinhronicitete, ki jih lahko izkustveno preverimo, niti slučajno niso podvrženi nekemu pravilu, pač pa so tako izjemni, da večina ljudi dvomi v njihov obstoj. Pojavljajo se veliko pogosteje kot opazimo ali kot lahko dokažemo, nikakor pa se ne pokorijo nobenemu zakonu.

V Leibnitzevem času vzročnost (vzročna posledičnost) ni niti edini niti prevladujoči pogled na svet. V 18. stol. pa je vzročno posledična logika postala izključno načelo naravoslovne znanosti, s pojavom fizike v 19. stoletju pa je teorija korespondenc popolnoma izginila in zdi se, da je izginil tudi svet magičnih pojavov in magičnih postopkov napovedovanja prihodnosti.

Jung poudari, da se zdi, da so postopki napovedovanja prihodnosti izumrli, vendar pa je astrologija v njegovem času dosegla tak ugled kot še nikoli, in da niti determinizem nekega znanstvenega obdobja ni mogel ugasniti prepričljive moči načela sinhronicitete. Trdi, da to ni vprašanje praznoverja, pač pa resnice, ki je dolgo ostala skrita, ker je bila manj povezana s fizično platjo pojavov kot pa z njihovimi psihičnimi vidiki.

Prav moderna psihologija in parapsihologija sta dokazali, da vzročno posledični princip določene vrste pojavov ne more pojasniti in da moramo v teh primerih uporabiti kot način pojasnjevanja sinhroniciteto.

V zaključku C. G. Jung zapiše, da je sinhroniciteta zelo abstrakten in nepredstavljiv pojem. Zaradi mnogih organizmov, za katere je značilno inteligentno vedenje, čeprav nimajo možganov, Jung zavrača idejo o povezanosti psihe z možgani. Pravi, da gre za nesnovni dejavnik, ki nima nobene zveze z dejavnostjo možganov.

Sprašuje se, ali lahko s tega stališča pogledamo na odnos med dušo in telesom in sklepamo, da lahko usklajenost psihičnih in fizičnih procesov v živem organizmu razumemo prej kot sinhronicitetni pojav kot pa kot vzročno posledično povezan pojav.

Predpostavko med vzročno posledično povezavo med dušo in telesom težko uskladimo z izkustvom, ker bi to pomenilo, da so telesni procesi vzrok za psihične procese ali pa da obstaja duša, ki organizira materijo. Torej bi morali kemijski procesi proizvajati psihične procese ali pa bi morala breztelesna psiha povzročati gibanje materije.

Sinhroniciteta je pojav, katerega rednost je izven psihofizičnega paralelizma oz. korespondenc težko dokazati. Nasprotno od ideje o predhodni harmoniji zahteva sinhronicitetni dejavnik samo obstoj enega intelektualno nujnega načela, ki bi ga lahko dodali kot četrto že priznanemu trojstvu prostora, časa in vzročnosti (vzročno posledične). Ti dejavniki so potrebni, vendar pa ne brezpogojno nujni; večina psihičnih vsebin je namreč brezprostorskih, čas in vzročnost pa sta psihično pogojena in tako dejavnik sinhronicitete na enak način kaže, da je samo pogojno neizpodbiten.

V primerjavi z vzročno posledičnostjo, ki samovoljno obvladuje celotno sliko makrokozmičnega sveta in katere splošno pravilo se krši samo v določenih nižjih redovih velikosti, je sinhroniciteta pojav, ki se zdi v prvi vrsti povezana s psihičnim stanjem oz. z dogajanjem v nezavednem. Vemo že, da se sinhronicitetni pojavi dogajajo eksperimentalno z neko stopnjo pravilnosti in pogostnosti v intuitivnih, »magičnih« postopkih, kjer so subjektivno prepričljivi, a jih je v resnici zelo težko preveriti (so neponovljivi) in jih ne moremo statistično oceniti.

O sinhroniciteti je C. G. Jung dolga leta razpravljal s fizikom Wolfgangom Paulijem (1900 – 1958).

Tako sta skupaj ustvarila četvorni model dojemanja sveta (dotlej le trojni model; prostor, čas in vzročnost), ki ustreza tako fizikalnim kot tudi psihološkim predpostavkam. V njem si po eni strani nasproti stojita neuničljiva energija in prostorsko časovna kontinuiteta, po drugi strani pa vzročnost (stalna zveza med vzrokom in posledico) in sinhroniciteta (nestalna zveza prek naključja, istoznačnosti ali smisla).

Pojasnili smo že, da vzročno posledična razlaga sinhronicitete ne pride v poštev, saj gre za slučajne istoznačnosti, ki počivajo na psihoidnih dejavniki, ki jih imenujemo arhetipi (simboli). Arhetipi so nedoločeni oz. le približno določeni oz. spoznavni. Čeprav se lahko povežejo tudi z vzročnimi procesi, neprestano skačejo iz njihovih okvirjev, kar C. G. Jung označi za »prekršek«, ker arhetipov ne najdemo le v psihični realnosti, pač pa tudi v okoliščinah, ki niso psihične, kot istoznačnosti zunanjega fizičnega in psihičnega procesa. Istoznačnost arhetipov le slučajno sovpada s pravili vzročnosti oz. med njimi in procesi vzročnosti ne obstaja nobena povezava, ki bi sledila neki zakonitosti. Zato se zdi, kot da predstavljajo poseben primer brezciljnosti in brezzakonja in da pripadajo naključnemu stanju, ki prehaja skozi čas, kot da je popolnoma usklajen s pravilom (zakonom).

Jung poudarja, da je ta pojem težko pojasniti, saj je težko pojmovnemu jeziku odvzeti njegovo vzročno posledično obarvanost. Sinhroniciteta je istoznačnost psihičnih in fizičnih procesov, ko je opazovalec v srečnem položaju, da lahko prepoznava tertium comparationis. Kakor hitro pa zamenja arhetipsko podlago, je zvabljen, da sledi vzajemno asimilacijo psihičnih in fizičnih procesov nazaj vse do vzročnega delovanja arhetipa in da tako ne vidi dejstva, da vzajemnosti samo naključno sovpadajo. Tej nevarnosti se lahko izognemo, če na sinhroniciteto gledamo kot na poseben primer splošnega nevzročnega reda. Ker arhetip je samoopazno prepoznatna oblika apriorne duhovne ureditve.

Če se neki zunanji proces sinhronicitete poveže z notranjim, to pomeni, da pripada istemu temeljnemu vzrocu ali z drugimi besedami; je tudi sam prav tako že razporejen.

Ta oblika reda oz. urejenosti se razlikuje od tistega reda, ki velja za naravna števila, ali od diskontinuitet fizike v tem, da te diskontinuitete obstajajo od vedno in se redno pojavljajo, oblike duhovnega reda pa so akti ustvarjanja v času in vsebujejo ščepec svobodne volje ustvarjalca, če se je tega zmožen zavedati. Odkritje diskontinuitet v fiziki, na primer zakonitosti kvanta, razpad radija ipd. je pokončalo vrhovno nadvlado vzročnosti in trojstvenega načela (prostor, čas, vzročnost).

Sinhronicitetni pojavi so ostali v domeni ljudskega verovanja zaradi svoje izkustvene veljavnosti, ki so jo ljudje opažali iz generacije v generacijo. Jung tukaj navede primer delovanja molitve, ki temelji na izkustvu sovpadanja sinhronicitetnih pojavov in poudarja, da sinhroniciteta ni nič bolj misteriozna kot diskontinuitete fizike in da globoko ukoreninjena vera v vrhunsko moč vzročnosti ustvarja intelektualne težave in dela pojavljanje nevzročnih dogodkov nezamisljivo. Če pa se ti že pojavijo, moramo nanje gledati kot na ustvarjalne akte, ker se neprekinjeno ustvarjanje enega vzorca, ki obstaja od vedno, naključno ponavlja in ga ne moremo izvesti iz nobenega znanega predhodnega dogodka. Vseeno pa moramo paziti, da kot nevzročnega ne proglasimo vsakega dogodka, ki ima neznani vzrok. To lahko naredimo le v primerih, ko si vzroka ne moremo niti zamisliti.

Zamisljivost pa je ideja, ki zahteva najstrožjo preiskavo. Če bi atom ustrezal svoji prvi filozofski zamisli, bi bilo njegovo razbijanje nezamisljivo, ko pa se je enkrat pokazalo, da ima merljive vrednosti, postane nezamisljiva njegova nedeljivost. Bolj kot so pojavi nezamisljivi, bolj jih dojemamo kot popolno naključje. Zaplete se v okoliščinah, ko prostor in čas izgubita pomembnost ali ko postaneta relativna, ker v teh okoliščinah ne moremo reči, da vzročnost, ki predpostavlja prostor in čas, še vedno obstaja in tako nam postane popolnoma nezamisljiva.

Iz teh razlogov je imel Jung potrebo, da poleg prostora, časa in vzročnosti uvede kategorijo, ki ne omogoča le dojemanja sinhronicitetnih pojavov kot posebne skupine naravnih pojavov, pač pa gleda na slučajno sovpadnost delno kot na nekaj vsesplošnega, kar obstaja od vedno, delno pa kot na seštevek posameznih ustvarjalnih aktov, ki se pojavljajo v času.

Videli smo, da sinhronicitetne dogdke težko zaznavamo kot povezane, saj jim manjka zamisljivost, nam kot opazovalcu pa pojmovnik, pa tudi orodje, s pomočjo katerega bi jih lahko zaznavali in celo ustvarjali. Alkimija, astrologija in najbrž tudi magija so taka orodja/prakse, s pomočjo katerih lahko dojamemo sinhronicitetne pojave. S študijem teh ved in z uporabo njihovih zakonitosti se razvija zavest, ki poleg vzročno posledične realnosti zaznava tudi realnost, ki temelji na sinhroniciteti.

Astrologija je danes, 70 let po objavi Jungove razprave o sinhroniciteti, kot veda najbolj znana po prevajanju sinhronicitetnih dogodkov v prostorsko časovno dimenzijo. To pa je le ena izmed njenih nalog, ki je najbolj zanimiva za široko publiko. Pri tej vedi, ki ji lahko pripišemo značilnosti simbola, ki ga označujemo s planetom Uranom, višjo oktavo Merkurja, ki je simbol vzročno posledične logike, gre še za osvobajanje duha od genetske pogojenosti na eni in od diktature vzročno posledične logike oz. od zaprtosti v vzročno posledično realnost kot edino mogočo.

Skoraj stoletje po prvih razpravah o sinhroniciteti, ki jih je sprožil C. G. Jung, je astrologija naredila veliko korakov naprej v razvoju metode in tehnik uporabe astroloških orodij. Naprej koraka tudi tisti del psihologije, ki ne temelji izključno na statistiki, da bi ohranil pridih znanosti. V astrologiji poznamo tehniko harmonikov, ki temelji na številih (ki so arhetipi), ki se po notranji logiki ujemajo med seboj na različnih nivojih in tako širijo možnosti interpretacije natalne karte in derivativnih kart. Vibracijsko astrologijo lahko razlagamo s harmonično resonanco in še bi lahko naštevali.

Pri Astrologiki se osredotočamo na nekaj novejših področij astrologije, ki so se razvila v zadnjega pol stoletja (relokacijska astrologija, astrokartografija, astrologija lokalnega prostora) ali celo v zadnjih dveh desetletjih (astrohealing, duhovni živalski vodniki). Na zadnji dve lahko gledamo tudi kot na terapevtski metodi astrologije, ki pa terapevtski vidik vsekakor daleč presegata, saj je njuna največja vrednost v kultivaciji zavesti, kar ni le trening uporabe sinhronicitetne logike, pač pa tudi povečanje zmogljivosti edinstvene individualne ustvarjalnosti oz. preseganje determiniranosti in zavedanje svoje vloge v soustvarjanju lastne realnosti, katere nezavedajoči se del imenujemo usoda.